POVZETEK KONTAKTNE ODDAJE NA RADIU KOPER

TEMA:ODVISNOSTI/SODELUJE TERAPEVT STANE LOŠDORFER

Sigla!

-Med drugim delate tudi na Centru za odvisnike v Kopru, a ste se tudi prej nekako ves cas ukvarjali z ljudmi, ki so imeli izkušnje z odvisnostmi - od alkohola,  nedovoljene droge ali drugih oblik - kaj pravzaprav je odvisnost, bi lahko rekli, da imajo ljudje, ki posežejo po doloceni substanci kakšne skupne znacilnosti? (o vzrokih, da ljudje postanejo odvisni)

         Odvisnost pomeni, da clovek ne more živeti brez necesa ali nekoga, ali pa si to ali nekoga tako mocno želi, da je brez tega bolan in trpi. Odvisnost pomeni tudi nesamostojnost, nesvobodo. Odvisnost pa spremeni tudi naše vedenje,stil življenja, razmišljanje. Mnogokrat slišimo, ko nekdo nekomu, ki je od cesa odvisen rece: » Ja, ce bi imel mocno voljo ali željo, bi s tem prekinil.« Pa ni tako enostavno. Odvisnost, ce se malce slikovito izrazim, napolni našo glavo, naše razmišljanje samo s tem, kako bi do tega prišli, da ne bi trpeli pomanjkanja. In, ce želimo to, od cesar smo odvisni, spraviti iz naših glav, potem moramo to praznino z necim nadomestiti. Z necim, kar nas bo zadovoljevalo, vzpodbujalo, dajalo obcutek samospoštovanja, samozaupanja. In prav to je najtežje pri zdravljenju odvisnosti. Brez tega ni možno ohranjati cistosti ali abstinence. To nam lepo pokažejo vsakdanji primeri, ko se posamezniki rešijo droge (kakršnekoli), in ce ne zapolnijo te praznine v glavi, je abstinenca zelo kratkotrajna.

- Odvisnost je kronicna bolezen, za kronicne bolezni vemo, da niso ozdravljive. Pri abstinenci je predvsem psihicna odvisnost vedno znova na preizkušnji...

            Res je, poznamo fizicno in psihicno odvisnost. O fizicni govorimo takrat, ko telo potrebuje drogo ne glede na duševno pocutje in razpoloženje, brez nje organizem ne deluje več normalno.
Pri psihicni odvisnosti pa gre za zadovoljevanje duševnih potreb, odpravljanje neprijetnih obcutkov (žalost, bolecina, ipd..), pri težavah v komuniciranju, težavah z nasprotnim spolom. In, ce clovek ni v taki situaciji, potem tega ne potrebuje.

 

- Poznamo razlicne oblike odvisnosti - do nekaterih je javnost bolj sprejemljiva, kot sta alkoholizem ali kajenje, nekatere imajo zelo slab prizvok, kot so na primer nedovoljene droge, do nekaterih pa velja celo pozitivno gledanje, na primer na odvisnost od športa. Od cesa vse je sprejemanje odvisnosti odvisno in ali lahko sploh govorimo o pozitivni odvisnosti?

        Poglejte, pitje alkohola je pri nas vsesplošno družbeno sprejemljivo. Pijemo, ko se clovek rodi, pijemo, ko umre, pijemo iz veselja in žalosti, kar težko si predstavljamo zabave, razna srecanja brez prisotnosti alkohola. In ce se clovek v takih situacijah napije, je to skoraj nekaj povsem normalnega, sprejemljivega, morda ostanejo na ta racun samo kakšne šale ipd.. V vecini primerov se z pijanim clovekom tudi pogovarjamo, nas ne moti (razen, ce ni vsiljiv, agresiven). Celo smejimo se na njegov racun in zabavamo. Ko pa samo slišimo besedo narkoman pa kar otrpnemo, ta beseda ima zelo negativen prizvok, umaknemo se od teh ljudi, se jim izogibamo, s prstom kažemo na njih,ipd..
Kako sprejemamo razlicne odvisnosti je odvisno tudi od tega v kakšnem subkulturnem okolju živimo. Ce živimo v okolju, ki je nekako naklonjenu pitju, ali kršenju drugacnih oblih socialnih norm in vrednot, potem smo tudi sami do tega bolj tolerantni.
Ja, dostikrat se skuša neka odvisnost, ki je ogrožujoca za posameznika in okolico nadomestiti s »pozitivno« odvisnostjo. V začetnem obdobju premagovanja, reciva temu negativne odvisnosti lahko usmeritev v šport, rekraecijo ali kakšne druge hobije zelo pomaga. Ce temu rečemo, da smo postali pozitivno odvisni, se to lahko slej kot prej spet obrne proti nam. Obstaja samo to in nic drugega. Slej kot prej ugotovimo, da nas pa samo to vec ne zadovoljuje in ne zapolnjuje vseh naših potreb.

- Odvisnost od nedovoljenih drog - narkomanija ima verjetno najbolj slabšalni prizvok. So seveda razlogi za to (mladi ljudje, hitro propadejo...)

Kot sem že pred tem povedal ima narkomanija ali beseda narkoman zelo slabšalen in negativen prizvok. Dejansko so posledice odvisnosti od drog (trdih) hujše, ker so hitrejše kot pri alkoholizmu. Poglejte, da postanejo posledice odvisnosti od alkohola ogrožujoce traja približno 10 do 15 let od zacetkov pitja. Se pravi, da gre za osebo, ki je stara okoli 30, 35 let ali pa še vec. Pri odvisnosti od trdih drog pa so posledice zelo hitre, v bistvu že v enem letu in še prej. Se pravi, da gre za mlade ljudi, ponavadi že po 15 letu. Ceprav vidimo okoli sebe manj, ce se izrazim v žargonu, zadetih mladih ljudi, in bistveno več pijanih, verjetno prav ta hitrost, ki vodi v odvisnost od trdih drog tista, ki vzbudi ta strah in negativen prizvok.

- Ko govorimo o odvisnostih, so mladi seveda najbolj ogroženi, pri mladih je tudi zdravljenje veliko bolj zapleteno, kot pri ljudeh, ki so postali odvisni v kasnejših letih!

Res je, odvisnost od alkohola se razvija pocasneje in ko pride do posledic, imajo ti posamezniki največkrat že družino, so zaposleni, kar jim pri zdravljenju mnogokrat pomaga kot oporne tocke zaradi cesar se splaca potrudit. Pri mladih ljudeh tega ni. V bistvu imajo obcutek, da nimajo kaj izgubiti, ne skrbijo jih zdravstvene posledice, nimajo otrok, nimajo službe, živijo od danes do jutri.

- Pri delu z mladimi odvisniki veckrat ugotovite, da starši premalo poznajo svojega otroka, saj praviloma zelo pozno zaznajo, da se z njim nekaj dogaja. Včasih traja tudi kakšno leto...

Vecina od nas staršev je prepricanih, da dobro poznajo svoje otroke. Pa se s tem ne strinjam povsem. Ce bi jih, potem bi zelo hitro zaznali spremenjeno vedenje, razmišljanje, komuniciranje, drugacen življenjski ritem in stil. Ce je bil navajen, ko je prišel domov, da je pozdravil, kaj povedal, naenkrat pa gre najraje kar v sobo, se manj pogovarja, spremeni se njegova življenjska filozofija, ceš, saj se ne splaca delat, ucit, ce postane odrezav pri odgovorih, se drugače oblaci, in še bi lahko našteval, potem bi si morali vzeti cas za pogovor in postati pozornejši. Saj ne recem, da samo droge prinesejo drugacnost, jo pa vsekakor. In v povprecju traja leto dni, da starši nekako posumijo, ali jih kdo opozori,da z otrokom nekaj ne velja. In najveckrat se zgodi, da ob teh spoznanjih najprej sploh ne verjamejo in ne morejo sprejeti, da bi bilo o res.

 

- Tudi ko je nekako prepoznano, da gre za odvisnost, je pogostokrat težko poiskati pomoc. Težko je sprejeti dejstvo, da je tvoj otrok odvisnik, velik je tudi strah pred tem, da bo javnost izvedela.

Ja, težko je staršem sprejeti dejstvo in resnico, da ima njihov otrok težave z drogo. Sprva ne vidimo kaj se dogaja, ko pa „spregledamo“, nas otrok prepricuje, da nimamo prav. Potem je težko priznati, da se to res dogaja nam, nekako nas je sram, da tega ne moremo rešiti v krogu svoje družine, strah nas je in ta nas lahko popolnoma „ohromi“. Ukvarjamo se z iskanjem krivde, vrtimo se v krogu, namesto da bi nemudoma storili korak v smeri iskanja pomoci. To, da se dogaja v družini nekaj hudega, potre vsakogar, še posebej ce gre za našega otroka. Vse zmote in napake, ki ste jih morda storili, jih zagotovo niste namenoma, da bi ga prizadeli. Lahko vas mucijo tudi skrbi o tem, kaj bodo porekli stari starši, sorodniki, sosedje. Ker se vam svet dobesedno ruši, ne zmorete spregovoriti z možem/ženo, strah vas je lahko celo tega, da bi stopili po knjigo na to temo ali da bi kam poklicali. Tako ostajate sami z velikim bremenom, kateremu zagotovo ne boste kos, kajti cas je gostitelj droge, je otrokov sovražnik in velika škoda vam in vaši družini.
Lahko se zgodi, da bo vaš otrok priznal jemanje droge in vam obljubil, da bo prenehal. Morda se boste celo pogajali z njim in pristali na obljube. Morda bo celo zmogel za krajši cas držati besedo, a v nobenem primeru ne, ce potrebuje dnevni odmerek. Zanesljivo bo nadaljeval in izkoristil prvo možno priliko. Toda nikar ne cakajte na to, da ugotovite, ce je res redni uživalec!

 

- Pravite, da bi morali biti ljudje, ki prepoznajo svojo odvisnost in so se pripravljeni vkljuciti v programe zdravljenja, ponosni na to, ne da se skrivajo in jih je sram.

Res je. Na podrocju zdravljenja odvisnosti od alkohola je prav na tem podrocju bil narejen en velik korak. Vecina ljudi, ki se odloci za zdravljenje se ne skriva, ne prikriva, ce se znajde v kakšni posebni situaciji udi na glas pove, da je zdravljen alkoholik. In prav to neskrivanje pred okolico jim omogoca, da se zacno ponovno vkljucevati v družbo in okolico. In tudi soljudje, ki bivajo okoli njih jih popolnoma drugace sprejemajo, jih razumejo, jih ne silijo v situacije, ki bi bile provokativne za njihovo abstinenco. Poglejte, ko je clovek odvisen od droge, ko živi z drogo, mu je popolnoma vseeno kaj si ljudje in okolica mislijo, važno je,da pride do droge, tako ali drugace. Ko, pa se odloci za zdravljenje, pa se izolira, umakne, mu je nerodno. Pa prav zaradi tega bi moral biti ponosen nase, da se je odlocil za sprememb v življenju, da se je odlocil živeti brez droge. Res pa je,da tu lahko zelo veliko prispevamo mi vsi, da takega posameznika pozitivno sprejmemo, ga vzpodbujamo že s tem, da ne kažemo s prstom za njim, ceš, lejga, ta je pa narkoman. Ce bomo vsi mi spremenili odnos do posameznikov, ki se zdravijo, potem bomo naredili vec kot vse okrogle mize, knjige in podobno.
Kar poglejmo sami sebe, ce kaj na sebi spremenimo, kako se dobro pocutimo, ce to opazi okolica in nam to tudi pove. Še bolj smo motivirani.

Prepustiva sedaj nekaj časa našim poslušalcem.

GLASBA!

- Ko govorimo o družini, vcasih si starši postavljajo vprašanja o tem, koliko so sami pripomogli, da je njihov otrok postal odvisen. Kako jim vi odgovarjate?

Preprican sem, da skoraj ni starša, ki bi otroku želel slabo, ki bi namensko otroka vzgajal in skrbel zanj tako, da bi a otrok se kasneje v življenju soocal s takimi težavami. Vsem staršem, ki se obrnejo name povem, da je tudi popoln nesmisel sedaj iskati krivdo pri sebi ali pri partnerju, kdo je bolj ali maj kriv. Je pa res, da lahko družinske razmere v katerih otrok odrašca prispevajo k temu, da se pri njemu bolj razvijejo rizicni dejavniki, ki omogočajo, da bo prej podlegel nesprejemljivemu reševanju svojih težav.
Jih bom na hitro nekaj nanizal:
-custvena nesprejetost v družini, pomanjkanje obcutka varnosti, netoplina v odnosih
-alkoholizem
-tabletomanija
-agresivnost
-dvotirnost
-manipulacija
-norme
-pretrda ali premehka vzgoja

 

- Je pa vloga staršev oziroma družine v opori pri zdravljenju velikega pomena.

Brez sodelovanja staršev, družine je zdravljenje že vnaprej obsojeno na neuspeh. Pri zdravljenju se posameznik spreminja, spreminja se njegovo razmišljanje, vedenje, potrebe, s cimer naj bi bili na tekocem tudi starši. Pri starših se razvije globoko nezaupanje, stalno prisoten strah, težko verjamejo, da otrok resno misli in ob vsem tem tudi starši potrebujejo pomoc.

- Posebej, ker je zdravljenje zelo zahtevno tudi zato, ker se pogostokrat odvisniki niti ne želijo zdraviti, pri mladih ni opornic...

Dlje, ko cakamo,da se zacne otrok zdravit, dolgotrajnejši je proces. Vedeti moramo, da ima proces zdravljenja vzpone in padce, da se kljub zdravljenju še lahko pojavi uživanje droge, pa vendar, dokler posameznik sodeluje v procesu, dokler je pripravljen sprejeti pomoc, takrat resno misli. Ce se mu zalomi, ni to zaradi tega, ker ne bi želel se dokoncno znebiti tega zla in to še ne pomeni, da kljub temu ne bo uspešno se ozdravil. Sam sem pri tem delu vecni optimist in verjamem, da ni nikoli prepozno. Res pa je, da se ne da cloveku pomagati, ce ga ni.

- Nasvet za konec

Nikoli ne zapreti otroku vrat?

Zakljucek!

 

Nazaj

 
    SLOhosting.com priporoča :