KAKO POMAGATI OTROKU, DA SE BO USPEŠNO UCIL ?!
Kakšna bo otrokova
ucinkovitost pri ucenju je odvisno predvsem od:
Ø njegovega duševnega pocutja in zdravja,
Ø njegovih umskih sposobnostih,
Ø njegovega telesnega pocutja,
Ø delovnih pogojev v katerih se uci,
Ø kako se uci.
POGLEJMO NAJPREJ RAZMERE V KATERIH SE OTROK UCI
Pogoje za ucenje doma ustvarjamo predvsem starši, in sicer :
· kakšno je naše ravnanje z otrokom,
· cas, ki ga ima otrok na razpolago za ucenje,
· prostor v katerem se otrok uci.
|
Priporocljivo ravnanje: |
|
Ø otrok mora cutiti, da stalno bedimo nad njegovim delom, ne da bi bili pri tem vsiljivi, |
|
Ø že med ucenjem vzpodbujajmo otroka za dosežene uspehe in pravilno opravljene naloge; s tem povecamo njegovo vztrajnost in motiviranost, |
|
Ø pohvalimo ga ob vsakem, tudi najmanjšem uspehu, |
|
Ø tako bo lažje sprejel in razumel, da je sposoben tudi sam napraviti nalogo in se nauciti določeno snov, |
|
Ø nekateri otroci ucno snov pocasneje dojemajo; ne postanimo nestrpni ,ce jo otrok tudi po daljši razlagi še vedno ne razume; otroku naj pomaga tisti, ki ima najvec potrpljenja z njim, sicer mu naša “pomoc” bolj škoduje kot koristi; ce sami ne zmoremo, poišcimo nekoga, ki mu bo lahko pomagal, |
|
Ø otrok mora imeti dovolj casa tudi za igro in razvedrilo, |
|
Ø za otroka moramo imeti cas tudi takrat, ko se ne uci, ko nas ne prosi izrecno, da bi mu pomagali, |
|
Ø imejmo otroka radi tudi takrat, ko ne prinaša iz šole dobrih ocen, |
|
Ø dovolimo mu, da se uci skupaj s sošolcem, ce tak nacin prinaša uspeh pri otroku, |
|
Ø obcasno poišcimo otrokovega razrednika, da nam pove kakšen je otrokov uspeh, kaj opaža, prosimo ga naj nam svetuje kaj narediti. |
|
Ravnanje, ki ga odsvetujemo |
|
Ø ne obremenjujmo otroka s pretiranim ucenjem, saj mu lahko zmanjšamo voljo do ucenja in vzbudimo odpor do šole, |
|
Ø ne prekinjajmo otroka pri ucenju z raznimi nacrti, vprašanji, pripombami, kajti zbranost pri otroku hitreje popušca kot pri odraslem človeku, |
|
Ø ne kaznujmo otroka s podaljševanjem ucnega casa in povecanjem ucne obremenitve, |
|
Ø prav tako ni primerno skrajševanje ucne obveznosti za nagrado, |
|
Ø ne dopovedujmo otroku, da je len, da nima cuta odgovornosti; s stalnim grajanjem in zmerjanjem dosežemo, da otrok resnicno izgubi zaupanje vase, sprejme naša razlage in postane ravno tak kakršnega si ne želimo, |
|
Ø izogibajmo se sramotenju /npr.: iz tebe nikoli nic ne bo; si neumen; zabit,ipd./, ne posmehujmo se otroku, |
|
Ø ne primerjajmo otroka z njegovim uspešnim bratom ali sestro, ali z uspešnim sosedovim otrokom; otroku tako povecujemo obcutek, kako zaostaja za njimi in mu jemljemo pogum, |
|
Ø razburjenega in utrujenega otroka ne silimo k ucenju, |
|
Ø ne bodimo otroku nadležni kadar se uci, ne opozarjajmo ga kar naprej, ne pridigajmo mu in ne bodimo preveč vsiljivi. |
·
Zelo pomembno je, da otrok cuti, da za odlocitvami stojita oba
starša, da ni dvotirnosti.
·
Celotno breme otrokovega uspeha ali neuspeha ne sme “ležati” samo
na enem izmed staršev. Ce je z otrokovim ucenjem obremenjen samo eden izmed
staršev, je normalno in cloveško, da postaja le-ta manj strpen, hitreje
razdražljiv, vcasih že obupan, otrok s strani njega doživlja predvsem pritiske
na katere pa reagira po svoje, najveckrat tako, da nas še bolj spravi v stisko.
·
Opazamo, da se s šolskimi težavami in problemi ucenja ukvarjajo
najveckrat mame. Brez sodelovanja obeh staršev bodo rezultati slabi, še posebno
pri tistih otrocih, kjer že zaznamo ucne in vedenjske težave. Ucne težave lahko
vplivajo na pojav vedenjskih težav, prav tako pa so lahko vedenjske težave eden
izmed vzrokov slabše ucne uspešnosti.
· Kadar so ucni uspehi, kljub vsem naporom slabi, je smiselno ugotoviti otrokove umske zmogljivosti, tako da od njega ne pricakujemo prevec, predvsem tistega kar ne zmore; vcasih pa je to dobro vedeti tudi, da od otroka ne zahtevamo premalo, ce so njegove sposobnosti višje.
|