OD CEBLJANJA DO PRVIH BESED

·      Vcasih so bili mnenja, da obstajajo med rasami in nacionalnostmi podedovane anatomske  razlike v organih, ki sodelujejo pri govoru (Japonec težko francošcine,ipd.-ce živi v francoskem okolju sploh ni problema). Zato ni samo modna muha pošiljati otroke ucit se tujega jezika že v predšolskem obdobju, ampak je to zelo dobra in pametna naložba (zaradi neizgubljenih glasov).
 

·      Starost in govor-

razne sheme in tabele velikokrat starše, ali pa tudi druge, zavedejo.Ce bodo starši v neki tabeli  recimo našli podatek, da otrok pri devetih mesecih že zna pomahati in pri tem reci »papa«, njihov pa tega še ni obvladal, s tem še ni receno, da je z njim nekaj narobe ali da se ne razvija normalno.
 

·      Sposobnost govora je močno povezana s sluhom! (odzivanje na dražljaje).
 

·      Ko otrok okoli prvega leta uporablja besede, smo vcasih nanje premalo pozorni, kajti dostikrat ne vemo, da beseda »mama« lahko pomeni - »mama, lacen sem«, «mama, boli me trebušcek«, «mama, rad bi bil v tvojem narocju«, ipd..
 

·      Okoli drugega leta in pol zacne otrok kar naprej spraševati »kaj je to« (»KAJCEK«). Prav je, da na vse njegove »kaj-e« odgovorimo, pa ce je potrebno tudi desetkrat.
 

·      Z otrokom od prvega dne govorimo JASNO, RAZLOCNO, UMIRJENO, NE PREGLASNO IN NE PRETIHO, PREDVSEM PA SE NE TRUDIMO GOVORITI CIM BOLJ OTROCJE.
 

·      Otroka ucimo govoriti predvsem s tem, da se z njim veliko, preprosto in lepo pogovarjamo, kar pa ne pomeni, da govorimo samo mi, ampak pustimo otroku do besede, in da se ga naucimo pozorno poslušati, prav tako pa tudi nobenega njegovega vprašanja ne pustimo brez odgovora.
 

·      Ko ga oblacimo, kopamo,  režemo nohte, ipd., mu pripovedujmo kaj delamo. Predvsem so v zmoti tisti starši, ki mislijo, da bodo otroka najvec naucili s ponavljanjem. V bistvu ga dobesedno mucijo s tem »reci miza, reci dober dan, ipd.«. Otrok lahko celo zna reci miza, pa ne ve kaj je to. Ce pa otroku vedno kadar imamo opravka pri mizi povemo »npr.: zdaj bova dal prt na mizo, pustila bova knjigo na mizi, rože bova postavila na mizo «pa spozna pomen mize še predno se zna nauciti izgovoriti to besedo.
 

·      »Bo dala mamica antku ua, ga bo antek popapcal, pa bmo šli papa, se bo buc buc ijaja....«. Take govorice je deležna kar lepa množica naših malckov in otrok.
 

·      Pri predšolskem otroku razsežnost njegovih misli presega njegov besedni zaklad. Težko gladko izraža svoje misli, kajti njegove misli in doživljanje so hitrejše, kot pa je bogat njegov besedni zaklad s katerim bi le to izrazil.
 

·      Njegov besedni zaklad pa najveckrat prav odrasli zadržujejo na stopnji, ki bi jo otrok z njihovo lahko že prestopil. Mislec, da se bodo z otrokom najlažje sporazumevali v njegovem besednjaku, ga tudi sami uporabljajo. In tako otrokov besedni zaklad pogosto še tja do petega, šestega leta obsega mnogo izrazov oziroma besed, ki jih razumejo le on sam in njegovi najbližji. Doma se starši in bližnji sorodniki celo navdušujejo nad »srckano smešno« govorico, ko pa pride ta otrok v šolo, pa je prav zaradi te govorice deležen posmeha.
 

·      Včasih si starši še sami izmišljajo izraze s katerimi komunicirajo z otroki. Celo pohvalijo se radi pred obiskovalci, da razumejo prav vsako besedo, ki jo otrok izgovori.

KAJ LAHKO NAREDIMO ?

·      Primer:

Ce otrok rece, da bi pil »okca«, naj starši recejo, naj malo pocaka, pa bo dobil sok. In ko mu ga nalijejo, ga naj lepo vprašajo, ce je bil sok dober, cez nekaj casa ga naj vprašajo, kaj je pil.
 

·      Težave s sicniki in šumniki, težave z izgovorjavo nekaterih crk, predvsem crke »R« dostikrat starši, na škodo otroka, skušajo odpravljati s ponavljanjem posameznih crk, besed, ipd. Rezultatov najveckrat ni, otroci postanejo nestrpni, lahko celo utihnejo, izgubljajo samozavest, starši pa postajajo živcni, itd.. POIŠCEJO naj pomoc pri LOGOPEDU,  predvsem pa se naj držijo tistih navodil, ki jim jih bo dal logoped.
 

·      Pri nekaterih otrocih se pojavlja jecljanje. To je govorna motnja, ki najbolj prizadene otroka samega, starši pa dostikrat poskušajo to motnjo odpravljati z drilom. Izhod je v ljubecem ravnanju z otrokom, potrpežljivem poslušanju in ne namesto njega dokoncevati stavke, izogibati se nestrpnemu prigovarjanju, naj že enkrat spravi iz sebe. Otroku lahko še bolj poglobimo obcutek ranljivosti, zmanjševanja samozavesti, vecjega zapiranja vase, izogibanja pogovorom - zacarani krog.

Ob otrokovih govornih težavah se nekateri starši predolgo tolažijo s tem, da  je njihov otrok pac malo manj bister od vrstnikov, ki v izražanju z besedami nimajo nobenih težav. POGOSTO pa na razvoj govora vpliva tudi custveno ozracje, v katerem otrok živi. O pomembnosti ozracja doma, v družini in vse možnih posledicah tako na vedenjskem kot ucnem podrocju pa kdaj drugic.

 Nazaj