KAKO POSTAVITI OTROKOM MEJE?

KAJ SO MEJE?

So karkoli, kar oznacuje omejitev in so BISTVENE za zdrave odnose. Predstavljajo pogoje v katerih smo v doloceni situaciji vsi pripravljeni sodelovati ali nadaljevati s sodelovanjem.Meje, ki jih lahko imenujemo tudi pogoje, pravila, so pravzaprav tisto kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda in zdrave pameti.Veèina odraslih v našem življenju bi lahko, zaradi lažje razlage našega delovanja, razdelili med  »PREDPRAŽNIKE« ali med »BULDOŽERJE«

Buldožerji dajejo vtis, videz, da skrbijo zase in za svoje potrebe, vendar pri tem ne upoštevajo potrebe drugih. Morajo zmagovati in se cutijo upravicene, da zmagujejo na raèun drugega.Vendar to ni postavljanje meja, kajti, kot bomo kasneje še videli, postavljanje meja upošteva tudi potrebe drugih.

Predpražniki pa delujejo tako kot, da ne bi imeli meja. So ustrežljivi, prijetni in sploh sijajni.  So zelo prilagodljivi, vendar na racun svojih potreb. Ker se ne postavijo zase, se izognejo številnim konfliktom, pokažejo se dobre, pocutijo se praviène in zaznavajo sebe kot nemocne žrtve. Sicer je tak clovek bogato nagrajen za to, da je predpražnik, placuje pa zelo visoko ceno – IZGUBO SEBE.Takšni vzorci nimajo zveze s postavljanjem meja. Predpražniki velikokrat upajo, da bodo s tem, ko so »dobri«, ljudi spodbudili, da bodo le-ti spoznali njihove potrebe in jim ustregli.

OTROCI  potrebujejo omejitve, da se pocutijo varne in zašcitene. Dokler otroci pocnejo tisto kar hocemo, ni težav, smo pravi demokraticni starši.  Se pa slika mnogokrat obrne, ko ni vec vse po naših željah. Lahko gremo v drugo nasprotje, da postavljamo premalo meja. Taki starši zamenjujejo ljubece vedenje s popustljivostjo. Razlika je v mejah: Ljubece vedenje jih ima, popustljivost pa ne.

Poznamo starše, ki pravijo , radi imamo svoje otroke, želimo,da so srecni, da imajo stvari, ki jih mi nismo imeli. Nocemo jim postavljati prevelikih meja, da jih ne bi ovirali pri njihovem izražanju in ustvarjalnosti. Zato so popustljivi. Vendar ta isti starši priznavajo, da ob prvih znakih slabega vedenja pobesnijo, ker ne prenesejo tega, da otroci ne cenijo tega, kar so zanje naredili.Ce so nas cmeravost, kuhanje mule, izbruhi jeze ali podobno vedenje, pripravili do tega, da smo meje podirali, se premislili glede meja, ki smo jih postavili, je zelo verjetno, da bo takšno ravnanje scasoma postalo še bolj ekstremno in pretanjeno.

Ce v odnosu z otroki nismo srecni, imamo na izbiro le nekaj možnosti:

-lahko se pritožujemo,

-cakamo, da se bodo spremenili,

-ali skušamo njihovo delovanje nadzirati.

KAKO MEJE DELUJEJO?

Povedo svetu in okolici, kdo smo, s cim smo zadovoljni in s cim ne, kaj smo pripravljeni storiti, za kaj smo pripravljeni sprejeti odgovornost in za kaj ne. Ljudem povedo kdaj , kje ali v kakšnih pogojih smo na voljo oziroma pripravljeni kaj storiti.Kot mejo lahko razumemo vse dogovore, pravila, tudi delovni cas itd..

Ce piše, da je trgovina odprta od takrat do takrat, je tako kot piše. Ce pridemo prepozno ni potrebno nobene razlage, se ne jezimo se na trgovino, kveèjemu nase, ker pac nismo upoštevali postavljenih meja. Zdi se nam samoumevno, da je tako. Pomembno je vedeti to, da trgovina ni zaprta zato, da bi nas kaznovali za zamudo, ni zaprta zato, da bi dobili poduk. Preprosto je zaprta in pika.

Enak odnos se vzpostavlja tudi doma, ce postavimo meje, ali ce so že postavljene.

Meje omogocajo bolj zdrave odnose, ker ne napadajo, ne sodijo vedenja drugih. Namesto, da otroka zmerjamo, da je len in brezbrižen, ker zamuja ali kaj podobnega, mu s postavljeno mejo povemo jasno, kaj želimo in kaj prièakujemo.S postavljanjem meja ne poskušamo nobenega spreminjat ali nadzirat. Meje pomagajo vsem nam, da prevzamemo odgovornost za svoje izbire. Rezultat ni kazen, pac pa posledica izbire.

Meje nam omogocajo, da ne prevzamemo odgovornosti za obcutke ali dejanja drugih.

Meje izkljuèujejo možnost, da bi koga žalili, ga nadvladali ali se norcevali iz njega.

Del odgovornosti za to, da bodo ljudje upoštevali naše meje je, da jim jih povemo. Ce hoèemo,  da v hiši ne bodo kadili,  jim povejmo še predno prižgo cigareto, ne pa, da potem kašljamo, kihamo in dajemo znake, da nas to moti.Pri izražanju tega kar želimo povedati bodimo natancni. Ce recemo otroku naj posluša glasbo ob primerni jakosti, je to zanj nekaj drugega kot za nas. Ce pa mu recemo, naj posluša glasbo s tako jakostjo, da se ne bo slišalo v dnevno sobo, je pa to zelo natanèno izražena želja ali meja.Kaj je pozno, dobro, cisto, pospravljeno so pojmi o katerih so predstave, kaj oznacujejo, zelo razlicne.

Poznamo pregovor: «Lahko vodiš konja k vodi, ne moreš pa ga prisiliti, da jo pije!«

Lahko sicer vse naredimo prav, pa bomo še vedno razocarani nad potekom dogodkov ali ravnanjem otrok. Vedeti moramo, da bolj ko otroci odrašcajo, bolj se naš vpliv zmanjšuje. To najbolj obcutimo v obdobju pubertete. Ali zacnemo zategovati vajeti ali pa jih spustimo iz rok. Nic od tega pa otroku ne koristi. Rešitev je v popušcanju, kar pa ne pomeni spustiti vajeti iz rok. To tudi ne pomeni biti nedosleden. Popušcanje pomeni sprejeti, cesar ne moremo nadzirati. Ceprav otroke ucimo, kako se pravilno prehranjevati, kaj je zdrava hrana, bi eni lahko živeli samo ob mlecnih napitkih ali podobno. Ceprav otroku priskrbimo kljuke, obešalnike, police, omare, pa zelo hitro ležijo stvari povsod drugje kot pa bi morale. Ne glede na to kako smo temeljiti in kako znamo svoje vrednote posredovati,  je našim otrokom malo mar za to, kar je nam tako zelo pomembno. Morda jim bo postalo to pomembno kdaj kasneje v življenju ali pa nikoli.

Otrok ne moremo prisilit, da bi cenili zdravo prehrano, red, tocnost, cistoèo, ucenje, ipd.. Je pa lažje živeti z otrokom, ce lahko popustimo.

Kaj to pomeni? Morda bodo zaradi netocnosti zamudili kakšne pomembne dogodke, izgubljali stvari, ker niso redoljubni, dobili negativno, ker imajo slabe ucne navade.

Dopustiti, da otrok doživi navedene posledice je za oblikovanje njegovega vedenja veliko ucinkoviteje od vseh naših poskusov poduka ali nadzora.Seveda se bodo pogosto slabo odlocali, še zlasti, ce smo jih stalno spremljali, nadzirali in upravljali. Toda koncno bodo morda ravno te slabe izkušnje njihovi najboljši ucitelji.

Ovira, da bi to dopustili, je bolj verjetno naša potreba, da bi ohranili lep videz, videz, da smo skrbni in dobri starši.

Otroke pogosto onesposabljamo, ko jih skušamo izvleci iz neugodnih položajev in se vmešavamo v situacije, iz katerih se lahko otroci marsikaj naucijo.

Popušcanje pomeni tudi to, da smo sposobni živeti z dejstvom, da nekateri ljudje pac ne odobravajo našega nacina vzgoje (tudi sedaj ga marsikdo ne). Popušcanje ne pomeni, da otroke zanemarjamo, pomeni le-to, da v njihovem življenju nismo navzoci zato,d a bi mislili namesto njih, da bi jih šcitili pred napakami ali posledicami slabih odlocitev.

S popušcanjem zavarujemo svoje meje, saj otrokom omogocamo, da se ucijo iz svojih napak. Ce vzamemo primer umazanega perila - Postavimo mejo:"Oprano bo vse kar bo v košu za umazano perilo do dolocenega casa!" Ni namrec naša skrb, da ga mi pobiramo po vseh kotih.

Ce se otroci pritožujejo, da nimajo pospravljenega in opranega perila, jim ni treba vec reci: "Saj sem ti rekla, povedala, da ga ne bom vec prala , ampak recemo: "Oprala sem vse kar je bilo v košu do dolocenega casa."

Popušcanje pomeni, da otroke ljubimo, sprejemamo in podpiramo zato, da bodo v prihodnje znali izbirati pametneje.

Ce nam ocene, videz ali stanje njegove sobe delajo sramoto, nima to z otrokom nobene zveze. Tu gre za našo potrebo, da se izkažemo v vlogi staršev in potrebo po odobravanju drugih.

Popušcanje pomeni, da smo preprièani, da bo otrok scasoma le prišel tja, kjer mora biti, ceravno ne po bližnjici.

DOSLEDNOST

Doslednost nam omogoca, da to kar govorimo, mislimo resno. Doslednost otrokom pomaga, da se nas naucijo jemati resno.

Doslednost predstavlja veliko vecji izziv zlasti za starše, ki so doslej otroke vedno reševali ali šcitili pred posledicami njihovih odlocitev.

Ali lahko zberete dovolj poguma in trdnosti,d a ste dosledni?

Kajti v trenutku, ko boste zaceli otroke opravicevati ali vzpodbujati, da se zacno izgovarjati, boste podpirali stališce, kako ne zaslužite, da vas jemljejo resno.

Spoštovanje lastnih meja je prvi pogoj za to, da jih spoštujejo tudi drugi.

Zato bodite previdni, da ne postavljate meje, ki jih niste sposobni dosledno spoštovati.

Ce so otroci navajeni, da dobijo kar hocejo s sitnarjenjem,  pregovarjanjem,  prosjacenjem in opravicevanjem, so ugotovili  in vedo, da imate zelo šibke meje. Doslej se jim je tako ravnanje obneslo, zakaj naj bi s tem prenehali?

Vedeti moramo, naj nam bo všec ali ne, da smo eden najvplivnejših otrokovih uciteljev.

Otroci nas vidijo, kako se obnašamo do razlicnih ljudi, slišijo kaj govorimo, opazujejo naš vrednostni sistem, kako se držimo dogovorov, obljub, itd..

Kaj se lahko otroci naucijo od nas?

Delajmo to kar govorimo, kar pomeni delujmo tako, kot želite, da bi delovali vaši otroci.

Ko vas otroci slišijo, da govorite eno, delate pa drugo, se bodo tega naucili od nas..

Kakšen zgled jim nudimo z osebnimi lastnostmi, kot so zanesljivost, tocnost , urejenost, poštenost, vztrajnost, obzirnost, itd.?

Kaj pa naš nacin govorjenja? Smejo otroci uporabljati iste besede in izraze kot mi? In zakaj ne?

Se lahko derejo na nas, ce se mi na njih?  Ali smo zanesljivi, izpolnjujemo svoje obljube in dolžnosti? Ali znamo priznati svoje napake?

Kako dobro znamo poslušati?

Kako pomembno je za nas, da imamo vedno prav?

Ali ravnamo z otroki enako spoštljivo kot s prijatelji?

Karkoli si  bomo odgovorili na ta vprašanja moramo vedeti, da je naše vedenje otrokom zgled.

SKRB ZASE

Morda se nam zdi cudno, je pa vendar razumljivo. Ce ne bomo poskrbeli zase, ne bomo mogli niti za otroke ali druge.

Lažje koga ljubimo, ce ljubimo tudi sebe.

Nikomur ne bomo koristili, ce ne bomo obcasno napolnili svojih zalog, ce ne bomo zadovoljili svojih potreb in tako bomo slaba opora svojim otrokom.

Ce nismo najbolj navdušeni nad našimi starševskimi uspehi pri vzgoji, naj nam bo v pomoc  zavedanje, da se je naš nacin vzgoje razvil iz nacinov po katerih so nas vzgajali.

Sicer ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa dovolimo preteklosti, da nam pomaga spremeniti prihodnost.

Nazaj